Streznitev prihaja, vprašanje je samo, koliko bo stala davkoplačevalce

Nekega dne se bomo morali zbuditi in priznati, da socialistična utopija, katero bolj ali manj poskušamo vzdrževati zadnjih dvajset let, pač ne deluje in da je čas, da poskusimo nekaj novega. Priznati si bomo morali, da nekatera podjetja pač niso sposobna preživeti in da nič ne pomaga, če v njih mečemo na desetine milijonov evrov, saj ne gre za nič drugega, kot dolivanje žganja alkoholiku. V nekem trenutku odvisnik umre, vprašanje je samo, koliko denarja bodo za to morali prispevati davkoplačevalci.

Enako velja za različne odvisnike od davkoplačevalskega denarja, ki brez državnih subvencij in bolj ali manj neposredne državne pomoči, sploh ne znajo več preživeti. Umetno zniževane cen, kot je recimo subvencioniranje gledaliških vstopnic ali recimo avtobusnih vozovnic, je  pripeljalo do tega, da ponudnik storitve ne ponuja in prilagaja trgu, torej uporabnikom, temveč ponudbo pripravlja državi, torej za državne birokrate, ki tudi podeljujejo sredstva.

Z zgoraj opisanimi načini smo ustvarili odvisnike, ki niso nič drugačni od odvisnikov od alkohola. Vse je dobro, dokler država polni sod, ko pa enkrat preneha in jih poskuša strezniti, pa se bodo, tako kot vsak odvisnik, z vsemi močmi bojevali, protestirali in razbijali. Vendar streznitev bo slej ko prej prišla. Čas, in z njim povezan denar, se počasi izteka. Če odvisniki ne bodo pristali na počasno zmanjšanje sredstev, postopno odvajanje in prilagajanje trgu, bo sledila šok terapija, ki se bo za večino tistih, ki so se ob pasenju državnih sredstev razvadili in niso več zmožni tekmovati na prostem trgu, končala smrtonosno.

Zabava na kateri so pili vsi, davkoplačevalci ki so verjeli da s tem ohranjajo nacionalni interes, pa so pijačo pridno dolivali, se počasi končuje. To danes ni jasno le tistim, ki so od pijače še zmeraj tako pijani, da vidijo megleno in resnosti situacije ne bodo uvideli, vse dokler ne bodo spili še zadnje kapljice.

Iz krize nas ne bo pripeljalo na deset tisoče samooklicanih umetnikov, od subvencij odvisna podjetja in od državnih sredstev odvisne neprofitne organizacije. Iz krize nas lahko pripeljejo le podjetja, ki pa smo jih, da bi lahko še naprej podpirali zgoraj naštete in našo preobilno javno upravo, z davki dodobra potolkli in danes le stežka še stojijo. Žal je v Sloveniji tako, da se poskuša ubiti še zadnje vlečne konje, da bi z njimi nahranili državno zver. Očitno politiki ne vedo, kdo je tisti, ki naprej potiska slovenski voz.